Rekonstrukcija Kristijanovićeve Biblije

[Del XLV]

[….]

  1. Z njim ni bil nigdar tuđina oblečen, negdo lestor sami sini njegovi i vnuki njegovi čes vsa vremena.
  2. Aldove njegove je ogenj vsaki dan požigal.
  3. Mojžeš je ruke njegove ispunil i njega z svetem oljem pomazal.
  4. Z njim je zavez vekivečni načinjen i z semenom njegovem doklam neba dnevi stoje da bude (on i seme) redovničtva službu opravljal, hvalu spevali i ljudstvo njegovo vu imenu njegovem blagoslavljali.
  5. Njega je zmed vseh živučeh izebral da bi Bogu aldove alduval, kadilo, dobru dušu da bi se on iz ljudstva svojega spomenul i njemu milostiven bil,
  6. dal je njemu oblast obznanuvati zapovedi njegove i dužnost zaveza da bi Jakopa svedočanstva njegova vučil i Izraela vu Zakonu njegovem rasvetil.
  7. Pokehdob se tuđine proti njemu podignuli jesu i zaradi nenavidnosti opstrli su njega ljudi vu puščini koji su bili z Datanom i Abironom i skupčina Koreova vu srditosti.
  8. Gospodin Bog je to videl i ni mu se dopalo i bili su vu silnoj srditosti požrti.
  9. Činil je nad njimi strašna čuda i skončal je nje z plamnom ognjenem.
  10. I pridal je Aronu jošče vekšu diku i dal mu je odvečtvo i prvine sada zemeljskoga je njemu odlučil.
  11. On je njim (Aronu i drugem redovnikom) po prvini obilno kruha pripravil ar takaj od Gosponoveh aldovih jesu jeli koje je on njim i semenu njihovomu dal.
  12. Ali njemu ni bilo odvečtvo vu zemlji narodov niti ni del med narodom odlučen ar on sam (Gospon) je bil njegov del i odvečtvo.
  13. Finejes, sin Elejazarov, je bil tretji vu časti nasledujuč njega (Arona) vu strahu Gosponovem,
  14. On je pri nesramneh delih ljudstva negenjen ostal, po svojem dobrem i gorečem srcu je Izraela z Bogom spravil.
  15. Zato je (Bog) z njim zavez mira načinil, njega za poglavara sveteh i ljudstva svojega napravil da bi pri njem i pri semenu njegovem čast redovničtva vekoma ostala,
  16. takaj je zaveza načinil z Davidom kraljem, sinom Jese iz pokolenja Judaševoga, (da bi kraljestvo bilo) njemu i semenu njegovem za del odvečtva, da bi dal mudrost v srce naše za pravično suditi ljudstvo njegovo, da ne bi se blago njihovo dokončalo i diku njihovu je vu narodu njihovem vekivečno včinil.