Šoltar LXXVII.

1. Asafovo podvučenje

LXXVII.

Ljudstvo moje, poslušaj zapoved moju i prigni vuha tvoja k rečjam vust mojeh.

2. Otprl budem vusta moja vu prispodobah i govoril budem skrovnosti od početka.
3. Kulika smo čuli i nje spoznali i oci naši nam pripovedali jesu.
4. Ne budemo je sinom njihovem i prihodnomu pokolenju zamučali. Dapače, budemo hvalu Gosponovu, moč njegovu i čuda koja je činil obznanili.
5. Pridignul je v Jakobu svedočanstvo i v Izraelu dal je zapoved. Koju je on sine svoje vučiti ocem našem zapovedal.
6. Da bi prihodno pokolenje znalo. I (da bi) sini koji rođeni budu i za njimi došli, sinom svojem povedali
7. da postave ufanje svoje vu Boga i da na dela Božja ne pozabe ter da zapovedi njegove obdržavaju.
8. Da ne postanu kak oci njihovi, pokolenje hudobno i razdražljivo.Pokolenje koje srce svoje ni prav obrnulo i kojega duh ne se Boga zaufano držalo.
9. (Kak) sini Efrajimovi koji su luk svoj napinjali i strelali, pak vendar vu vremenu vojuvanja bežali.
10. Nesu držali zavez Boga (svojega) i poleg zapovedi njegove nesu živeti hoteli.
11. Nego su pozabili na dobročinstva njegova i na čuda njegova koja njim je bil pokazal.
12. Pred oci njihovemi je on v Egiptušu na polju Taneos čuda delal.
13. Razdeljil je morje i nje prek prepeljal ter je vode kakti v^*Žid. kakti jeden kup stati pustil. mehu stati pustil.
14. Po dnevu vodil je nje vu oblaku i celu noč z ognjem svetlem.
15. Razbil je vu puščini pečinu i napajal je nje kakti iz prepasti gluboke.
16. I ispeljal je vodu iz pečine i je vode kakti potoke teči pustil.
17. I grešili su vsevdilj jošče proti njemu ter su v suhi puščini Višnjega na srditost vabili.
18. Skušavali su Boga v srcah svojeh pokehdob su poleg želje svoje jestvine prosili.
19. I zlo su od Boga govorili rekuči: „Je li nam Bog bude mogel stola vu puščini pripraviti?
20. Pokehdob je vudril pečinu i potekla je voda i potoki su se razlejali.

Je li pak bude takaj kruh dati mogel i ljudstvu svojemu^*Žid. meso. stola pripraviti?“

21. To je čul Gospon i rasrdil se je i vužgal se je ogenj proti Jakopu i srditost vzdignula se je proti Izraelu
22. kajti v Boga nesu veruvali niti se na pomoč njegovu ufali nesu.
23. I zapovedal je oblakom na visini i vrata nebeska je otprl.
24. Ter im je pustil manu za hranu dežđiti i dal im je kruh nebeski.
25. Človek je kruh angelski jel i poslal je njim jestvin vu obilnosti.
26. Obudil je veter od jutra pod nebom i po moči svoji jug puhati pustil.
27. I dežđil je na nje meso kakto prah i ptice kakti pesek morski.
28. I padale su v sredini šatorov njihoveh, okolo prebivališčih njihoveh.
29. I jeli su i zasitili se preveč, (Bog) je želji njihovoj zadosta činil.
30. Oni su to dobili kaj su sami želeli. Ali jestvine njihove jošče su im vu vustah njihoveh bile
31. i srditost Božja je zvrhu njih došla. I pomoril je tuste (najjakše) med njimi i izebrane Izraela pobil.
32. Poleg vsega toga jošče su grešili i čudam njegovem nesu veruvali.
33. Zato su dnevi njihovi kakti senca i leta njihova hitro pretekla.
34. Kada je vumarjal, iskali su njega i povračali se i zaran jutra dohađali su k njemu.
35. Spomenuli su se da je Bog pomočnik njihov i višnji Bog otkupitel njihov.
36. I ljubili su ga z vustmi svojemi, a z jezikom svojem lagali su njemu.
37. Srce pako njihovo ni bilo istinsko proti njemu i vu zavezu njegovem nisu mu verni ostali.
38. On pako je bil milosrden i smiluval se je grehom njihovem i ni je skončal. I stegnul je višeputi srditost svoju i ni vsu srditost svoju vužgal.
39. I spomenul se je da su iz mesa, jedna sapa koja se zgubi i več se ne povrne.
40. Kuliko krat su ga vu puščini rasrdili, (kuliko krat) su ga v samoči razdražili?
41. Obrnuli su se i opet skušavali su Boga i Svetoga v Izraelu^*Žid. r. 41. i Svetomu v Izraelu prepisavali. razdražili,
42. nesu se spomenuli iz njegove (močne) ruke niti na on dan v kojem ih je on iz ruke trapečega oslobodil,
43. kak je znamenja svoja v Egiptušu i čuda svoja na polju Taneos delal.
44. I premenil je potoke njihove i dežđevnice njihove na krv da (Egiptonci) nesu piti mogli.
45. Poslal je med nje pesje muhe koje su je jele i žabe koje su je skančale.
46. Dal je sad njihov gusenicam, a delo njihovo kobilicam.
47. I potukel je vinograde njihove z tučum, a murve njihove poparil je z mrazom.
48. I predal je živinu njihovu tuči, a^*Žid. r. 48. marhu njihovu tresku itd. ladanja njihova popalil je z ognjem.
49. Poslal je na nje srditost zlovoljnosti svoje, ljutost, srditost i traplenje, poslanje hudeh angelov.
50. Pustil je srditosti vsu moč svoju, živlenju njihovomu ni oprostil i marhu njihovu je pomoril.
51. I poražal je vse prvorođeno v egiptonski zemlji, prvine vsakoga truda njihovoga v prebivališčih Kamoveh.
52. Onda je ljudstvo svoje kakti ovce van peljal i vodil ih je kakti čredu po puščini.
53. Vodil je nje zaufano i prez straha, neprijatele pako njihove zagrnulo je morje.
54. I zapeljal ih je d[o] njemu posvečene gore, do gore koju desnica njegova je dobila.

I istiral je pred licem njihovem narode i po sreči razdeljil je njim zemlju z konopom razdeljnem.

55. I naselil je pokolenja izraelska v šatoreh njihoveh.
56. I skušavali su ter rasrdili višnjega Boga i zapovedi njegove nesu držali.
57. I otpali su (od njega) i zavez njegov nesu držali kak niti oci njihovi, oni su se izvrgli kakti vkanljivi luk.
58. Genuli su ga na srditost na brdih svojeh ter njega z svojemi maleki izranemi dražili.
59. Čul je to Bog i rasrdil se i Izraela skoro pod nikaj spravil.
60. I zapustil je šator (v mestu) Silo, šator svoj gde je med ljudmi stanuval.
61. I predal je moč njihovu (škrinju Božju) v sužanstvo i diku njihovu v ruke neprijatelom.
62. I pustil je ljudstvo svoje pod mečom konec vzeti i odvečtvo^*Žid. i rasrdil se je čez odvečtvo svoje. svoje je zahitil.
63. Mladence njihove požrl je ogenj i device njihove nesu bile tuguvane.
64. Redovniki njihovi poginuli su od meča i vdovice njihove nesu oplakuvane.
65. I zbudil se je Gospon kakti speči, kakti mogučen omamljen od vina.
66. I vudril je neprijatele svoje odzada i njim sramotu vekivečnu obesil.
67. I zahitil je šator Jožefov, a pleme Efrajimovo ni odebral.
68. Nego je odebral pokolenje Judaševo, goru Sion koju je ljubil.
69. I zezidal je svetotajstvo svoje kakti jeden samorog, na Zemlji koju je osnoval vu veku.
70. I izebral je Davida, slugu svojega, ter ga je od ovčih^*Žid. hlevov. čred proč vzel, vzel ga je kada je za doječemi ovcami hodil
71. da bi slugu svojega Jakopa i odvečtvo svoje Izraela pasel
72. i on je nje z nedužnem srcem pasel i je nje z rukami svojemi mudro pasel.

Objašnjenje

• *
  Žid. hlevov.