- K koncu, za preše, Davidov šoltar
VIII.
- Gospone, Gospon naš, kak čudnovito je ime tvoje po vsem svetu!
Ar veličanstvo tvoje je zvrhu Nebes izvišeno.
- Iz vust malehne i sesajuče dece zvršil si hvalu zarad neprijatelov tvojeh da zatreš neprijatela i fantljivca.
- Ako ja pogledam na delo prstov tvojeh: tvoje nebo, Mesec i zvezde koje si ti stvoril (velim sam vu sebi).
- Kaj je človek da se iz njega spominjaš ali kaj je sin človečji pokehdob ga pohađaš?
- Ti si ga za jedno malo menšega včinil kak angela, z dikum i poštenjem si ga okorunil
- ter si ga čez dela ruk tvojeh postavil.
- Vse si nogam njegovem podvrgel, ovce i vole, vse sploh, zvun toga takaj zverine,
- ptice nebeske i ribe morske koje se sprehađaju po stezah morskeh.
- O, Gospone, Gospon naš, kak čudnovito je ime tvoje po vsem svetu!
