Knjiga Judite
Knjiga Judite ima ime svoje od one izraelske vdovice Judite koja je svoj domorodni varaš Betuliju i celu Judeju od Asirijancev oslobodila pokehdob je ona njihovomu vođi glavu odsekla. Kad se je to dogodilo, to Svetoga pisma tolnačiteli razlučno povedaju. Medtemtoga složno štimanje vekše strani sveteh ocov i katoličanskeh pismozveđavcev zjedinuje se vu tom da se je to dogodilo jošče pred babilonskem sužanstvom pod ladanjem Manasesa, židovskoga kralja, najmre ob času kada je ov kralj bil vuzen vu Babilonu (2Par 33, 11– 4Kralj 21, 17, paska 13). Ob ovem času je vu Ninive ladal Senakeriba tretji sin Ažarhadon poklamkam bi Senakerib (4Kralj 19, 37) po svojem nesrečnem poboju vu Judeji od svojeh dveh starešeh sinov bil skončan, ovi pako od svojega mlajšega brata bili pregnani. Ov mogučni kralj je pod se spravil vnoge okrajne narode i zadnjič je navalil (kak poveda Herodotuš) na onoga mogučega kralja medijanskoga Fra. Ovoga je on obladal i skončal i zavjel medijansko-perzijansko kraljestvo. Poklamkam bi on vnoge narode juternje Azije sebi bil podvrgel, postal je oholjen i hotel je da mu se vsi narodi vklanjaju. Zato je bil poslal svojega vođu Holoferneša z velikem šeregom da vse narode proti zahodu zavjeme. Kad bi se njemu vsi, kam bi goder bil došel, bili povdali ter od severne strani vu Judeju bil vpal, je njemu severna krajska tvrđava židovska Betulija zaprla vrata. Na to se je Holoferneš natuliko razljutil da je dokončal ov varaš hametom skončati. Ali ravno onda kad su Židovi vre bili namislili njemu se povdati, je se njim na njihovo oslobođenje ponudila pobožna vdovica Judita. Ona se je otpravila vu neprijatelsko taborišče i po svojoj lepoti je predobila vođu neprijatelskoga šerega ter našla priliku njega z njegvem lastovitem mečom skončati. Po ovem viteškem činu jesu betulijanski Židovi navalili na neprijatelski šereg kojega splašenoga jesu iz orsaga pretirali i njemu vnoge plene oteli. Zatem se je aldovnički poglavar z velikem tolnačom iz Jeruzalema povdal vu Betuliju i ovde su veliko veselje opslužavali i skupa dokončali da se na vekivečni spomenek ovoga obladanja bude vsako leto svetek opslužaval. Ovo je zavjetek ove knjige. Oni vnogovrsni lepi navuki koje pazljivi čtevec ove knjige more vu njoj na svoj napredek najti, jesu njoj vre od negda veliko preštimanje doprinesli. Najstareši sveti oci jesu ovu knjigu na podvučenje i opominanje potrebuvali i sveti Hijeronimuš svedoči da vre prvi opčinski cirkveni zbor, držan vu Niceji, je nju k ostalem Svetoga pisma knjigam pribrojil. I zvun ovoga je takaj opčinski cirkveni zbor pod Svetem Ocom papum Eugenijušem, ovoga imena četrtem, vu Florenciji i kesneše on vu Tridentu držan, nedvojmbeno včinil da je ova knjiga zaisto sveta i nju je k ostalem Svetoga pisma knjigam pribrojil.
