Knjiga Tobijaša

Knjiga Tobijaša zadržava vu sebi vugodnu i podvučljivu pripovest od obodveh Tobijašev, oca najmre i sina. Obodva od asirijanskoga kralja Salmanasara (4Kralj 17,6) zarobljeni jesu bili, vu Ninive varaš otpeljani i ovde su oni, kak i vu svojoj domovini, Gosponovomu zakonu ostali verni i davali su vu tuđi zemlji svoje vere ljudem izvišenu peldu stalne vere i viteške pobožnosti. Bogaboječi otec je bil vu vnogovrsneh traplenjih koja su bila njega stignula, pelda trplivnosti i podlaganja vu božanska određenja zbog česa je bil vreden od Boga z osebujnem zveličenja putov spoznanjem pomilostivljen biti. On je daval ne samo najhasnoviteše navuke na sprevađanje Bogu dopadnoga živlenja, nego takaj od božanskoga duha rasvečen je prenazvestil porušenje varaša Ninive, povraček Izraelcev vu svoju domovinu, obrnenje poganinov i buduče novoga Jeruzalema odičenje. Tobijaš, njegov sin, je bil pelda pokornosti i vseh dečinskeh krepostih. Primerom složnoga katoličanskeh piscev štimanja jesu obodva Tobijaši ovu knjigu popisali tja do smrti mlajšega Tobijaša (del 14,4.17) koju je prez dvojmbe nekoj njegov rođak dokončal. Da je ova knjiga sveta knjiga, to svedoči sveto vusno predavanje. Najstareši sveti oci jesu nju za svetu knjigu preštimavali i florentinski opčinski cirkveni zbor pod Svetem Ocom papum Eugenijušem ovoga imena četrtem kak takaj tridentinski opčinski cirkveni zbor je nju vu broj ostaleh Svetoga pisma knjig postavil.